četrtek, 27. december 2018

Iščeš službo?

Ola, long time, no see. :) 

Pred kratkim se je na Instagramu pojavilo vprašanje glede iskanja zaposlitve, razgovorov ... Tako da sem se danes odločila z vami deliti svoje izkušnje. Pa pojdimo kar lepo po vrsti:

Moje prvo študentsko delo je trajalo le en teden, saj so potem pričeli s prenovo knjižnice; nisem bila na razgovoru, saj je šlo prek poznanstev - itak so vedeli, da ne bom ostala dolgo, tudi, če se izkaže, da za delo nisem primerna. 
Drugo študentsko delo je trajalo približno 3 mesece, delala sem v bistroju, kot baristka. Na razgovor sem se prijavila iz dveh razlogov, najprej zato, ker je bilo v neposredni bližini fakultete, imela sem tudi možnost prilagajanja delavnika glede na študijske obveznosti; drugi razlog pa je bil ta, da se mi je zdel koncept zanimiv, to je bila v osnovi čisto na novo postavljena zadeva, kar se je kasneje izkazalo za ne ravno najboljše, saj se je bistro odprl, stvari pa še zdaleč niso bile dodelane. 
To je bil moj prvi razgovor, in iskreno, nisem mislila, da me bodo izbrali, saj nisem imela nobenih izkušenj z delom za "šankom" in podobno ... Bila sem živčna, nato pa sem na mizi zagledala šefov "plonk listek" z naprintanimi smernicami, kaj vprašati kandidate na razgovoru. :D Na njegova vprašanja sem se trudila odgovoriti čim bolj natančno, nisem se sicer mogla v naprej pripraviti, saj ni bilo spletne strani ali česa podobnega, sem pa poudarila dejstvo, da izkušenj res nimam, ampak sem pripravljena na učenje in definitivno nimam "dveh levih rok". Bila sem izbrana v ekipo, bila edina z nič izkušnjami in pod velikim pritiskom. Z delom sem relativno kmalu zaključila, bilo je več negativnih dejavnikov, ki so vplivali na to, vseeno pa mi ni žal, da sem se preizkusila v tem.

A si že utrujen/-a od branja? Nadaljuj,saj smo že na polovici moje pisarije. :D

Torej, moje tretje študentsko delo, ki je trajalo najdlje (ob študiju in celotnem času absolventa), pa je bilo delo v proizvodnji zamrznjene hrane. Začela sem sicer prek poznanstva, vendar si se tukaj moral izkazati, dokazati, da imaš določeno spretnost in sposobnost, drugače so ti hitro povedali, da to ne bo šlo. Vztrajala sem precej dolgo, tudi po tem, ko sem že diplomirala, vmes pa seveda iskala službo v svojem poklicu in tako sem enkrat celo dobila poziv na razgovor za delo v nekem zasebnem vrtcu.
To je bil tako moj drugi razgovor in nanj sem se lahko minimalno pripravila, saj je bilo nekaj zadev na spletu, prav tako pa sem se glede na izobrazbo čutila bolj kompetentno, v smislu, da bom na razgovoru znala korektno odgovarjati na vprašanja. Pred razgovorom sem bila neizmerno živčna, močno sem si želela te službe in zato tudi naredila nekaj, čemu nasprotujem - zapela sem rokave srajce, da se ne bi videlo, da imam tattoo. Močno zagovarjam dejstvo, da se ljudi ne bi smelo soditi po videzu, jih po tem ocenjevati in pripisovati določene lastnosti, pa evo me, skrijem nekaj, kar mi veliko pomeni, mi je na sebi zelo všeč, za voljo službe. Nato vstopi v pisarnico direktorica, ki je imela, kolikor sem na hitro uspela prešteti, vsaj 7 tattojev v mojem vidnem polju. :D
Najin pogovor je potekal precej sproščeno, zares sem imela dober občutek, šla na "probo", ki je bila celo plačana, takoj sem se ujela z zaposlenimi in sem komaj čakala, da bo mesec okoli, saj sva bili dogovorjeni, da jo takrat pokličem, ampak ... Nikoli se mi ni oglasila, ni odgovorila niti na sporočilo, tako da je vse splavalo po vodi in jaz sem nadaljevala z delom v proizvodnji, ne več kot študentka, ampak kot prava zaposlena. Delo je bilo mnogokrat izjemno naporno, vstajanje ob 4.20, biti 8 ur v zelo hrupnem okolju, stati v prisiljeni drži ... Pa vseeno, imela sem službo.
Službe v vrtcu danes ni tako lahko dobiti, tako da sem zelo vesela, da mi je to uspelo letos poleti, na razgovor sem šla dokaj sproščena, prebrala sem celotno spletno stran, se seznanila z vodilom vrtca, tokrat tudi nisem več skrivala tattoo-ja (!) in bila sem preprosto takšna, kot sem, to izrazila z odgovori na vprašanja, energijo in kasneje tudi s preizkusom neposredno pri delu.

Bravo, prebil/-a si se skoraj do konca objave, a mi daš še par vrstic? Please? ;)

Rada bi naredila še nek zaključek s spoznanji z moje dosedanje poklicne poti:
- nikoli ni slabo, če znaš kaj, kar ni neposredno povezano s tvojo izobrazbo (jaz vem, kako popolno speniti mleko, pravilno natočiti pivo, upravljati ročni paletni voziček; vem, da gre ista vsebina v embalaže znamk z različnimi cenami, poznam postopek od sestavin do končnega izdelka za številne živilske produkte ...),
- diploma v omari je samo še en dokument (ti si tisti, ki mu doda vrednost, uporabnost in namen),
- delovno mesto te ne definira kot človeka (vsako delo bi moralo biti enakovredno cenjeno, vsi smo pomembni za delovanje podjetja, od prvega do zadnjega),
- izkušenj in znanja ti nihče ne more vzeti (preizkusi se v več stvareh, nikoli ne veš, kdaj ti bo kakšna usvojena veščina prišla še kako prav),
- seznani se s svojimi pravicami in dolžnostmi (žal je med delodajalci in delavci/med sodelavci ogromno izkoriščanja in nepravilnega ravnanja, psihičnega maltretiranja; poskusi ukrepati, včasih se da narediti spremembe, čeprav majhne),
- plačilo pogosto ni pravično (pojasnilo ni potrebno).

Lahko bi še kaj dodala, ampak mislim, da je za to objavo dovolj! Imaš še kakšno vprašanje? Napiši. :) Hvala, ker si si vzel/-a čas in se bereva v naslednji objavi!

Natalija

4 komentarji:

  1. Super zanimiva objava. Respect��

    OdgovoriIzbriši
  2. Super objava! Tisti del, da znaš v gostilni delat, je zlata vreden. Je zmeraj lahko 'plan B', če gre aj narobe. In, seveda, čestitke za službo!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Cjoo, šele zdaj vidim komentar! Hvala, Ajda. <3 in res je, izkušenj ti nihče ne more vzeti. :)

      Izbriši

Thank you for taking your time to comment on our posts, we love to read them and answer back. <3