nedelja, 10. februar 2019

Kdaj postaneš odrasel?

Ojla!

Tokrat ena malo razmišljujoča objava, a samo jaz takole razmišljam - včasih se počutim zares staro. Ja, pri svojih zdaj že petindvajsetih (omg, še pet let in bom 30) letih imam včasih občutek, da je pa zdaj to to, stara sem že toliko in toliko, dosegla itak nisem prav veliko, drugi pri mojih letih imajo že to pa to, "jst pa tlele kr neki bluzim iz dneva v dan ...".
Potem pa pridejo dnevi, ko je situacija malo obrnjena, se kaj pogovarjamo s prijateljicami in tema nanese na: "To je ta adult life ja, k morš dejansko sam poklicat zdravnika in se naročit", ali pa: "Dej se dobiva čez pol ure, grem še položnce plačat, ok?", ali pa zalotiš sam sebe, ko razmišljaš o tem, da zdaj pa dejansko imaš službo, ki ni študenstsko delo in ne moreš reči "naslednji teden me pa ne pisat za ponedeljek in torek, bi mela še mal podaljšan vikend".

Ali pa še tretja situacija, ki je malo bolj komična; ko greš v trgovino po pripomočke za čiščenje in imaš poln voziček le tega in si na koncu dejansko vesel tega nakupa. Mislim, kdaj prej v lajfu bi bila vesela, da sem si kupila vedro in mop za brisanje tal in potem še kup bio-eko-oh-in-sploh hudih čistil? Ja, nikoli. Očitno sem zdej res odrasla, al kaj?
Ali spet nek čuden način razmišljanja, ko gledaš svoje bratrance in sestrične in so to vedno bli neki tamali, zdaj imajo pa te "tamali" že 21 let? Imajo svoje življenje, kar nekaj izkušenj več, kot v obdobju, ko smo bili še vsi "tamali" in dejansko lahko poslušaš kakšen njihov nasvet, zna biti že legitimen ... Jaz pa si še kar mislim, naj raje oni poslušajo mene, saj sem ja starejša, pf. In ja, saj se strinjam, da se odraslosti ne da meriti s kronološko starostjo, sama ponavadi v družbi nisem želela povedati, koliko sem stara (vedno sem bila najmlajša), saj sem se bala, da me zato ne bi jemali resno.

Pa ja, naj povem še to, da sama nisem imela norih najstniških let, nikoli nisem bila neodgovorno bitje in sem tudi sicer od nekdaj taka bolj resna oseba, imam bolj malo izkušenj, ko si rečeš "hjoo, to pa to, k smo bli še mulci in smo ...", in ko v kakšni reviji preberem naslov 20 STVARI, KI JIH MORAŠ DOŽIVETI PRED SVOJIM DVAJSETIM LETOM, ki aplicirajo na neko "mladost ludost" vedenje, je seznam čisto predolg, pa sem že 5 let prek.
Se mi pa zdi zanimivo, kako sem v določenih trenutkih na nivoju "dobr, zdej pa nimamo več 15 let, je pa treba mal več zrelosti pokazat", nato pa v drugi situaciji "okej ja, sam jst ne vem, kako to poteka, noben me ni nauču, MAAAAMI, A MI POVEŠ ... AHA, A PA BI LAHKO TI POSLALA TA MAIL? AL PA ŠE BOLŠ, A KR POKLIČEŠ? ... A BOŠ RES? JOJ, FUL HVALA!!" ...
A ste razumeli, kaj sem želela povedati s to objavo?  Najbrž ne, saj se tudi jaz ne spomnim čisto točno ... OMG, SKLEROZA. :P Ne saj, zdaj se hecam, ampak je pa dejstvo, da imam kar naenkrat tudi več zdravniških pregledov, ki pa niso povezani zgolj s prehladi in alergijami; kar naenkrat so mi dnevi postali prekratki za vse, sploh za pospravljanje - res ne vem, kako uspe ljudem, ki imajo še mnogo več obveznosti, kot jih imam sama, najti čas v dnevu še za to. 

Verjetno je ključ v organizaciji, ampak jaz ko pridem domov, potrebujem svoj čas, da pogledam najljubšo turško nadaljevanko, da kot prava milenijka vsaj približno pregledam vsa družbena omrežja in ... Hehe ne, tudi za to ni vedno časa, tako da je zame osebno višek tehnologije definitivno opcija časovnega zamika - tako da lahko potem v soboto, ko bi sicer imela čas za glancanje, pogledam vseh 10 delov limonade, ki jih nisem uspela med tednom. ;)
Mislim, da bi vsi morali v sebi obdržati in izražati svojo otroškost, včasih mi je prav toplo pri srcu, ko na rojstnem dnevu kakšnega otroka vidim, da se odrasli z njegovimi novimi igračami zaposlijo bolj, kot obdarjenec - ko navdušeno sestavljajo, lepijo, vstavljajo baterije, imajo v očeh tiste iskrice, ki so pri otrocih prisotne večino časa, pri odraslih pa bolj redko. 

Zdaj se že prepletam, odraslost, doraslost, zrelost, otroškot, odgovornost, mladost, starost ...
Saj sem vedela, da bom malo odjadrala, premalokrat kaj napišem, ko pa se potem končno lotim, bi pa pisala in pisala, vse bi povedala, odprla tristo tem ... Tako da se bom zdaj ustavila, pa kaj prihranila za naslednjo objavo. 
Bistvo je, da se vsi učimo in učimo se vse življenje, v vseh obdobjih. Včasih sprejmemo dobre odločitve, drugič se izkažejo za slabe, vsaka pa nas nečesa nauči. Ne glede na starost, kronološko ali mentalno.


Hvala, ker si si vzel/-a čas in prebrala te vrstice! <3

0 komentarji:

Objavite komentar

Thank you for taking your time to comment on our posts, we love to read them and answer back. <3